[Za Vse Managerje] Kako me je članek iz leta 1974 rešil pred živčnim zlomom…

Najprej eno osnovno vprašanje…

Ali si nekdo, ki je odgovoren za delo drugih ljudi?

Z drugimi besedami…

Ali si podjetnik, manager ali vodja ekipe?

Ali pa morda zgolj partner, prijatelj ali pa starš?

Če je tvoj odgovor na katerekoli izmed zgornjih vprašanj JA, bo tole verjetno eden najpomembnejših člankov, kar jih boš prebral oziroma prebrala…

V njem namreč najdeš rešitev za enega najbolj perečih problemov na področju managementa, ki ruši produktivnost tako tebi, kot tudi tvoji celi ekipi.

Naj uganem…

Kot vodja (družine ali podjetja), si ti tisti, komur tvoji podrejeni nosijo nove ideje, trenutne probleme in vse bolj pogosta poročila.

Ti se seveda počutiš odgovorno za kakovost in rezultat dela tvojih podrejenih, postajaš čedalje bolj vpleten v njihovo delo in odločitve, tvoja produktivnost pa strmo upada.

Sem vsaj približno zadel?

Morda…

Se je pa to zagotovo dogajalo meni, ko sem pred leti začel z oblikovanjem svoje ekipe.

Navzven je vse zgledalo super…

Odličen promet, hitra rast in zadovoljne stranke.

AMPAK!

Jaz sem bil na robu živčnega zloma.

Zaradi nadziranja neštetih projektov, področij in segmentov našega delovanja, sem bil povsem »raztreščen«.

Vedel sem, da nekaj moram spremeniti, a nisem natančno vedel kaj in kako…

Rešitev namreč tukaj ni, da razpustiš svojo ekipo.

Še več…

Pravilno vodena ekipa je daleč najbolj učinkovit način doseganja poslovnih ciljev.

Nekje proti koncu svoje temeljite analize literature iz področja managementa, sem čisto po naključju »zajadral« na en »pra-star« članek revije Harvard Business Review« iz daljnega leta 1974.

Čeprav pa je bil napisan dobrih 45 let nazaj, mi je povsem obrnil pogled moj pristop k upravljanju ekipe in dvignil tako mojo kot našo skupno produktivnost.

Naj ti pripnem sliko koncepta, ki je bil zaslužen za ta divji napredek…

Naj pojasnim…

Govorila bova o konceptu »opice« oziroma njenega prelaganja iz hrbta na hrbet.

Poglej…

Vse se začne, ko tvoj podrejeni oziroma član kolektiva na neki točki navrže nekaj takega…

“Mimogrede, imamo en problem…”

S to nedolžno frazo se v pogovor pridruži tema, o kateri kot manager veš dovolj, da lahko pomagaš, a ne dovolj veliko, da se lahko na licu mesta odločiš za pravo potezo.

V večini primerov zato preprosto rečeš: “Bom premislil in ti javim.”

Oziroma »Bom premislila in ti javim« za vse voditeljice ekip : ))

In po besedah avtorja tega članka, imaš sedaj na svojem hrbtu »opico« oziroma nekaj, s čimer se moraš ukvarjati.

A v tem procesu izmenjave »opice« je prišlo še do globlje spremembe dinamike…

Preden se je ta pogovor zgodil, je bila »opica« oziroma odgovornost za dotični problem na hrbtu podrejenega.

Tekom pogovora je ta »opica« zamenjala hrbet in kar naenkrat si zanjo postal dogovoren ti.

Z drugimi besedami…

Ti postaneš podrejeni, ki prevzame odgovornost in mora javiti svojo odločitev.

In ja, če bi se to zgodilo enkrat, ne bi bilo prav nič narobe.

Problem nastane, ker se to ponavadi dogaja znova in znova, ti kot vodja pa pristaneš s tropom opic na svojem hrbtu.

Ker se ti je morda ob vseh teh na novo odkritih živalih na tvojem hrbtu postalo neudobno, se dajva posvetit naslednjemu vprašanju…

Filip, kako lahko spravim te opice dol s hrbta?

Avtor tistega članka iz leta 1974 priporoča, da takoj, ko opaziš novo opico na svojem hrbtu, slednjo takoj vrneš nazaj zaposlenemu, ki ti jo je dal.

Da tale članek naredim še bolj uporaben zate, pa ti spodaj prilagam osnutek »izjave«, ki bi jo bilo pametno vsaj enkrat povedati vsakemu izmed tvojih podrejenih…

….

[Vstavi ime zaposlenega], ko ti pomagam pri tem ali katerem koli drugem problemu, vedi, da tvoj problemom nikoli ne bo postal moj problem.

V trenutku ko se to zgodi, si ti vso odgovornost zvalil name in jaz te dodatne »prtljage« ne potrebujem.

Danes torej ta dotični »opica« sestanek zapušča na tvojem hrbtu.

Seveda me lahko kadarkoli vprašaš za moje mnenje in predloge, ter se nato skupaj odločiva za najbolj smotrno naslednjo potezo in za tistega, ki jo mora izpeljati.

Do konca pa moraš svojo »opico« ukrotiti sam.

….

In ja, tudi meni se je na začetku zdelo tole zgoraj malenkost pretirano.

Vse dokler nisem te izjave uporabil in začel opazovati…

Številne pozitivne spremembe, ki so temu sledile…

Člani moje ekipe so namreč postali:

  • ​Bolj samoiniciativni
  • Precej bolj samostojni pri reševanju problemov
  • Bolj zadovoljni, saj so se počutili precej bolj samostojne in sposobne

Sedaj svoje opice krotijo sami, meni pa večino časa zgolj pošiljajo rutinska poročila.

Kot verjetno sklepaš, pa sta je tudi moja produktivnost in zadovoljstvo krepko dvignila.

Verjamem, da se zna podobno zgoditi tudi tebi…

V kolikor boš seveda upal oziroma upala premestiti opice iz svojega hrbta ; ))

Lepo se imej,

Filip

P.S. Marsikdo mi je rekel, da je uporaba tega nasveta znišala njegov stres ter hkrati v njegovo življenje prinesla veliko novega prostega časa.

Če si želiš le-tega preživeti na počitnicah, se tam lepo imej : )

Če pa imaš željo po tem, da ta nov prosti čas izkoristiš za izboljšanje svojih prodajnih in marketinških procesov, bi te tale ponudba spodaj znala zanimati.

Pred kratkim sem namreč odprl vrata v svoj mentorski program za podjetnike, ki že aktivno prodajajo svoje izdelke ali storitve.

V kolikor temu kriteriju ustrezaš, te vabim, da si prebereš povabilo v to ekskluzivno skupino na tej povezavi. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

[Za Vse Managerje] Kako me je članek iz leta 1974 rešil pred živčnim zlomom…
4.8 (96%) 10 vote[s]